Prevažanje čebel na pašo

Če želimo imeti kar najbogatejši pridelek medu, vsekakor ni dovolj, da pustimo čebele prepuščene same sebi, temveč moramo skrbno nadzorovati dogajanje v panju. Količina pridelanega medu je seveda močno odvisna od obilnosti paše in težko je najti območje, kjer bi bilo paše za čebele dovolj od spomladi do jeseni.
Za največ pašnih območij velja, da je največ paše v spomladanskem času, medtem ko je tistih s poletnim in jesenskim viškom precej manj. Zato je dobro, da čebelarji svoje čebele selijo, da živali lahko naberejo veliko medu in jim ostane dovolj še za lastne potrebe čez zimo.
Prevažanje čebel s paše na pašo je že staro, še pred tem pa so čebelarji panje v primerne kraje nosili. Prvi so pri nas s tem pričeli gorenjski in koroški čebelarji, prvi zapis o prenašanju čebel pri nas pa je iz leta 1768. Seveda so bili prvi panji, klade, za prenašanje zelo nepriročni in tako so čebelarji začeli izdelovati drugačne panje. Na gorenjskem so tako prešli na ležeče panje iz desk, gorenjske panje.
Večinoma je bilo tako, da so morali nositi panje iz dolin v višje ležeča območja. Moški so nosili po dva do tri panje v košu, medtem ko so ženske nosile panj na svitkih na glavi. Na Koroškem so ženske za ta namen uporabljale posebna nosila, ki so si jih pritrdile na glavo. Na izbranem kraju so čebelarji imeli lege, kamor so postavili panje, nekateri pa so si celo izdelali zasilne panje v zavetju kakšne skale. Pravilo za zlaganje panjev je bilo, šibke panje na sredino in močnejše naokoli, potem pa so skladovnico odeli z vseh strani in čeznjo naredili streho.
Kjer so bile poti vozne, so čebele na spomladansko pašo vozili, vendar vedno previdno, saj čebel niso smeli preveč pretresati, poleg tega pa je bilo potrebno paziti, da se na satju ali panju samem ne naredi kakšna škoda. Če ni bilo na voljo voza, posebej prirejenega za prevoz čebel, so se ljudje znašli tako, da so tresenje voza ublažili s podlaganjem slame, ali pa so panje naložili na deske, ki so bile podložene tako, da so blažile udarce. Uvedba vozov z vzmetenjem in gumijasta kolesa so prevažanje čebel še olajšala, v bolj oddaljene kraje pa so jih gospodarji vozili celo z vlakom. Med prvimi, ki so svoje čebele vozili z avtom, je bil tudi Anton Žnideršič.
Ljudje so čebele prenašali in prevažali na različne kraje prav zato, ker se je s tem pridelek medu znatno povečal. V Sloveniji je ob razmeroma ugodnih pogojih pridelek medu nekje med 5 do 7 kilogramov na panj, s prevažanjem panjev pa donos lahko celo potrojimo. Ob ugodnih razmerah in z dobro izbrano pašo, bi pridelek na panj lahko znašal celo od 50 do 60 kilogramov.
Torej je prevažanje čebel s paše na pašo donosno, vendar pa je za to potrebno imeti nekaj znanja in predvsem previdnosti, saj ne smemo pozabiti, da imamo opravka z občutljivimi živalmi, ter da to, da imamo od njih korist, ne sme biti vedno najpomembnejše.

Vir:
Osterman, Matija
2007 Pomembne osebnosti v slovenskem čebelarstvu na prehodu iz 19. v 20.
stoletje. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, oddelek za zootehniko.